Ko se telo utrudi, duša ob snidenju z neznanim vzdrhti. Skupaj zraščeni v življenjski preizkušnji se zdita obe – tako duša kot telo – upehani, v prepletu medsebojnih skrbi in potreb. Telo počasi odlaga svoje naloge, duša doživlja preporod. Ta preporod so nekateri vse življenje negovali kot pot k Bogu ali kot krog večnosti, drugi pa spet kot konec poti. Nekateri imajo dušo polno upanja in pričakovanja; verjamejo, da se bodo srečali s svojimi angeli. Drugim se zdi, da njihova duša še ne more oditi – da je tudi ona preveč utrujena in priklenjena na tuzemsko. Če ne prej, med svetovi spoznamo, da ima duša svojo govorico in da bo – kakorkoli že – morala dobiti čisto svoja krila, tista, ki niso zraščena z našim snovnim telesom.
Hospickafe – Med svetovi – Občinska knjižnica Jesenice
